Gvatemala je v očeh Litovca čaroben kraj
“Latinskoameričani, lokalni Gvatemalci, so se mi zdeli izredno prijazni in gostoljubni ljudje, morda zato, ker sem potovala z domačini,” je povedala U. Zubavičiūtė, ki prihaja iz Klaipede.
V Gvatemali so me tamkajšnji otroci, ki še niso družbeno sprejeti, klicali “gringa”, kar v prevodu pomeni “tujec, tipičen Američan ali Britanec”.
“Ker morda ne vedo veliko več ali ne dobijo toliko drugih tujih obiskovalcev, ZDA pa so zanje dežela sanj in priložnosti, da se rešijo revščine. Zato je vsaka blondinka, pa četudi ima svetle, dolge lase, boginja!” – je pojasnil Litvanec.
Gvatemalski otroci so zelo radovedni, da jih božajo po laseh in se dotikajo njihove kože.
“Za njih so belci bogati ljudje, zato sem bila, ko sem bila z lokalnimi prijatelji, običajno ‘tarča’ – bodisi da sem jim kaj ponudila ali pokazala, bodisi da sem jim kaj kupila (v turističnih krajih),” je delila U. Zubavičiūtė.
Zanimivo je tudi, da se v Gvatemali domačini običajno kopajo oblečeni.
“Sprva nisem razumela, zakaj, saj so tudi moji prijatelji rekli, da pravzaprav ne vedo, vsi se kopajo, torej tudi oni, da ne bi izstopali. Morda ne želijo pokazati svojega golega telesa ali pa morda skrivajo svoj trebuh. Morda zato, ker nočejo dobiti zagorelosti, ker so že rjave barve, bela koža pa je “zaželena”. Zato sem si morala ob prihodu kupiti veliko majico za plavanje, ker sem čutila potrebo po skrivanju svojega telesa,” je povedala.
Najbolj se ji je v spomin vtisnilo, da so v Gvatemali stekla vseh avtomobilov zatemnjena, vendar tako zelo, da ne vidiš nikogar, ki sedi za volanom.
“Kolikor so mi povedali, je varneje, če za volanom avtomobila ne vidiš mlade osebe, ker se lahko ustavi ob nepravem času in na nepravem kraju ter te odpelje s pištolo ali nožem, seveda pa te lahko tudi oropa. Nenavadno je, da se sploh nisem počutil nevarnega, vendar so me lokalni prijatelji vedno prosili, naj zaprem okna, ko se vozim skozi središče mesta, kjer je več ljudi.
Tudi če nastane prometni zastoj, ki ga povzroči avto, ki ne manevrira po sredini ceste, ne vstopajte, da bi pomagali! Ker je to enako razlaganju, kar jim morda ne bo všeč in bodo morda zamahnili z orožjem proti vam (vsaj tako so mi razložili). Zato so bile situacije, ko sem moral v 36-stopinjski vročini čakati eno uro in sem bil še vedno v avtu. Čakala sem, da je prišla policija in mi pomagala pri manevriranju …, naš cilj pa je bil oddaljen le 300 metrov,” je delila podrobnosti svojega potovanja.
Po njenih besedah prehranjevanje na javnih mestih ni bilo vedno udobno.
“Ko sem se vrnila v Litvo, sem prijateljem sarkastično povedala, da se počutim kot opica v živalskem vrtu, ki jo vsi gledajo. Zdelo se mi je, da štejejo grižljaje, opazujejo, kako jem, kakšne so moje manire. In nikakor ne govorim, kot da je to slabo! To je zelo nenavadna izkušnja, glede na to, da se na potovanjih rada vklapljam v okolje, da se počutim kot domačinka. V Gvatemali tega nisem čutila.
In ker so moje lačne oči želele vse opazovati, videti, občutiti, se je večkrat zgodilo, da je lokalna družina kolektivno srečala moj pogled s svojim. Nasmehnila sem se in prežvečila. In mimogrede, ti pogledi so me spremljali tudi na stranišče in z njega. (To je močan vtis prvih dni, ki je ostal v meni),” je povedala U. Zubavičiūtė.
U. Zubavičiūtė je poudarila, da ima Gvatemala zelo lepo naravo. Posebej impresivni so bili vulkani, med vožnjo po cesti pa sem imel priložnost videti nekaj teh naravnih čudes, ki so dišala.
“Fascinantne so bile lagune, obdane z vulkani, mesta okoli lagun, kamor je edini dostop s čolni in motornimi čolni. Za turiste je to zabavno početje, zanje pa je to vsakdanja rutina,” je delila svoje spomine.
Ulična umetnost, hrana, ljudje, jezik …
“Gvatemala je zame čaroben kraj, ki je ostal v mojem srcu. Najvišja priporočila!” – Litvanka je drugim priporočila, naj obiščejo to državo.